Pridejo leta, ko ne zmoreš več delati, kot si lahko prej in ko se najbolj varno počutiš, da greš peš v mesto. Tako sem sam prišel do težke odločitve, da raje prodam hišo na podeželju in grem živet v stanovanje v mesto, ker mi bo tako lažje. Ne morem vam povedati, kako zelo težko mi je bilo sprejeti to odločitev, a ko sem ostal brez vozniškega dovoljenja zaradi starosti, sem se zamislil, kako bom lahko živel na podeželju, ko nikamor ne bom mogel.
Odločitev je padla, da prodam hišo, hotel sem jo prodati dobri, mladi družini. Lahko rečem, da mi cena hiše ni bila tako pomembna kot to, da bi hišo kupili dobri ljudje in še naprej tako lepo skrbeli zanjo, kot sem skrbel jaz. Oglas, da prodam hišo, se je hitro širil, tako da so kupci klicali vsak dan. Nekaj jih je prišlo hišo gledat v živo in ko sem se že skoraj odločil, da bom hišo prodal, se mi je oglasila ena mlada družina.
Najprej so se opravičili, da so prišli na dom, a ker me niso dobili na telefon, so se odločili, da pridejo vprašat v živo, ker jim je hiša prekrasna, in bi si želeli tukaj živeti. Takoj sem vesel, da je to prava družina, ki bo skrbno skrbela za mojo hišo. Problem je pa je nastal, ker nista mogla dobiti tako visokega kredita, pa četudi sta hotela kredit vzeti oba, mož in žena. Bolj, kot sem jih gledal, bolj sem si želel, da oni dobijo to hišo. Tako sem jih presenetil in jim povedal takole:
Čeprav prodam hišo po tej ceni in si je vi ne morete privoščiti, sem se odločil, da jo vam prodam po nižji ceni. Žena je začela jokati in me objela, mož pa je samo strmel in govoril hvala. Tisti trenutek sem vedel, da bo moja hiša ostala lepa in da bo nova družina lepo skrbela zanjo. Boljše, da prodam hišo takšnim ljudem za manj denarja kot pa drugim, ko ne vem, kaj se bo z njo zgodilo.
Oznake:hiša, prodaja hiše, prodam hišo, selitev