Ko je prišel čas odločitve, da grem na študij, mi je bilo zelo težko. Nisem bila preveč samostojna, brez samozavesti, precej navezana na dom in družino, to je bil zame šok, a vedela sem, da moram. No, toliko ko mi je bilo težko, pa je bilo dobro, ker se je začela razvijati moja osebnostna rast in ko sem končno spoznala kdo sem in kašne imam želje, sem šele zares začela živeti.
Začetno obdobje na faksu je bilo stresno, moja osebnostna rast je bila na začetku, a imela sem srečo, ker sem spoznavala dobre ljudi, tako sem čez čas dobila kar nekaj dobrih prijateljic in seveda fanta, ki me je imel neizmerno rad. Takrat pa je se je moja osebnostna rast začela razvijati z veliko hitrostjo. Teh občutkov ne bom nikoli pozabila, kako sem samo sebe spoznavala, kako sem se začela imeti rada, samozavest mi je rasla. Postala sem človek z svojo podobo, z svojimi željami in svojimi cilji. Nisem več pustila, da bi nekdo vplival name, točno sem vedela, zakaj sem postala takšna kot sem bila. Hvaležna sem bila, da je moja osebnostna rast rasla.
Po končanem študiju sem postala drug človek. Hvaležna sem za ta čas, ker sem spoznala, kaj je zame bistvo življenja, v kaj verjamem in kaj je moja začrtana pot, moja osebnostna rast se je razvila in se bo še leta in leta razvijala, ker se ne sme ustaviti. Nikoli se ne bi smeli ustaviti, kajti osebnostna rast je celo vaše življenje, tega bi se morali vsi zavedati. Najlepše je imeti cilje in želje, kajti to te žene naprej, če ostaneš brez tega, potem se je tudi osebnostna rast ustavila. Ne dovolimo si tega. Jaz si sigurno ne bom, ne vem pa kako bi bilo, če ne bi šla od doma in nočem niti razmišljat.
Oznake:odhod od doma, osebnostna rast, osebnostni razvoj, selitev